Tokrat bodi PRIČA

 

 

Življenje ja postalo ponavljajoči se mehanski proces. Sledimo določenim zaporedjem dejavnosti – dan za dnem.  Če dobro pogledam, se obnašamo kot roboti in ne kot LJUDJE.

 

Družba in njeni pritiski s pravili in zahtevami,   so nas preoblikovali – spremenili so naše vedenje. Kot da se ponavlja neskončen vzorec ene in iste skladbe na pokvarjeni plošči.

Včasih se niti ne zavemo kako močno nam vse to kvari kvaliteto bivanja. Uničuje nam zdravje, kvari odnose, jemlje do nedavnega dobra prijateljstva in … ne nazadnje  ostajamo sami v začaranem in temačnem krogu.

Pa vendar – kot naročeno se ponovno prebujajo in ponujajo stare modrosti. Kot da jih nikoli več ne bomo rabili, smo jih potisnili na stran misleč, da jih bo tehnološki napredek nadomestil.  Pa ne drži. Ponovno  so med. Ponujajo se nam.

 

Umetnost tihe in preproste  prisotnosti ni samo duhovna praksa ali vrsta metode, ki so jo razvijali starodavni mojstri. Je pomoč tudi nam.  Ko jo vzamemo v svoj vzamemo za svojo in ustavimo v vsakodnevni ritem, nam bo pomagala kot opora  in podpora.

 

Je enostavna.  Tako enostavna,  kot so bile vse modrosti davnih mojstrov. In vendar – v sej enostavnosti so postale modrosti za naš , z logiko, preobremenjen um, skoraj nerazumljive.

 

Preprostost tihe prisotnosti se razodeva v enostavni prisotnosti, ko postaneš samo priča dogajanja.

 

Da lahko postaneš priča, si opazovalec dogajanja. Ne presojaš, kritiziraš, sodiš ali se čustveno vpletaš – samo opazuješ in si priča dogajanju.

 

Življenje je zelo lepo, dragoceno in čarobno. Vsako sekundo …. Ponavljam: VSAKO SEKUNDO, se zgodi nešteto čudežev.

Zakaj jim rečem čudeži in ne dogodki? Ker so nenavadni in neobičajni za tiste, ki venomer hitijo in prehitevajo življenje. Spregledajo tiste drobne bisere, ki jih življenje ob njihovi poti drvenja skozi čas ponuja. Zato jim rečem čudeži.

 

Cvetni popek, ki se tekom časa razpre in vzcveti v omamno dišeč cvet živih barv. Morda ga nikoli ne boš opazil. Morda pa se boš ustavil ob njem in opazil čarobnost tega malega čudeža narave.

In ko se zagledaš vanj, ne sodi ga, ne  kritiziraj sebe ker si ga šele sedaj opazil. Ne vpleti občutka žalosti, ko pomisliš na njegovo minljivost.  Samo opazuj. Bodi priča temu dogajanju.

 

 

Upri se impulzom ,

ki te silijo da svoje naloge opravljaš na običaje mehanski način. Naredi korak naprej in postani priča. Če moraš igrati vlogo, igraj svojo vlogo, vendar opazuj sebe.

Zjutraj se poglej v ogledalo in si povej: »Danes bom priča. Priča bom v svoji  vlogi starša. Priča bom v svoji vlogi delavca. Priča bom v vseh dejavnostih mojega dneva.

 

»Danes bom le priča dogodkom. Priča bom svoji vlogi starša; Priča bom svoji vlogi

kot zaposleni; Priča bom svoji vlogi starša; Priča bom vsem svojim dejavnostim dneva.”

Ko se pogovarjaš s partnerjem/partnerico, bodi prisoten. Daj priložnost da pove in pokaže na  svoje potrebe. Poglej kretnje, opazuj razpoloženja in reakcije. Bodi popolnoma prisoten in pozoren – priča.

Delovno mesto – tu so sodelavci. Vsak po svojih močeh se trudijo sprejemati prave odločitve. Konec koncev, vsi imajo svoje družine, za katere morajo poskrbeti – preživetje. Poglej njihove kretnje, razmišljanja, razpoloženja in bodi le priča. Opazuj jih in govori kot priča.

 

Zakon karme pravi: “Vsako dejanje povzroči reakcijo.”

 

Ko postaneš priča, takoj ozavestiš vsako dejanje. Tvoje dnevne aktivnosti postanejo oblika meditacije. Svojim čustvom  ali egu ne daješ več možnosti, da se odzivajo , saj je tvoje zavedanje prevzelo krmilo dejanj.

Nauči se biti priča tudi lastni odsotnosti. Upoštevaj vse misli, ki pridejo in grejo skozi um. Bodi priča temu dogajanju prihoda in minevanja. Um je avtocesta polna vozil. Pridejo in švignejo mimo. Avtocesta ni mesto postankov.

 

Umetnost tihe prisotnosti je meditacija v delovanju.

Vzemi to umetnost zase.

.